V svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti. Digitalne podobe najrazličnejšega porekla sestavlja v kolaže, ki nas z detajli opozarjajo, da gre za svet aktualne sedanjosti, le da je ta z žarečo (kot da radioaktivno) svetlobo prežgana skoraj do nerazpoznavnosti, a prav zato resničnejša od resničnosti. Tehnologija, ki ima v moderni ideologiji tradicionalno vlogo nosilca napredka in osvobajanja (npr. od fizičnega dela), pa v Weinbergerjevem delu dobiva mračnejšo vlogo, postane orodje nadzora in kratenja svobode, ki civilizacijo vsakič znova zapreže v sklenjen krog samodestruktivnosti. 

dr. Martina Vovk (Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, Moderna galerija, Ljubljana, 31.1. – 31.3.2019)

In his monumental paintings, Uroš Weinberger creates worlds of a dystopian future. He combines digital images from all manner of sources into collages whose details point to our present-day reality, but a reality irradiated with an over-bright light almost to the point of unrecognizability, which makes it somehow more real than reality. Traditionally, in modern ideology, technology is seen as a bearer of progress and of liberation (from manual labor, for example). In Weinberger’s work, it is cast in a darker role, becoming the instrument of surveillance and control, and of infringements and loss of liberty, locking civilization in a vicious circle of self-destruction.

Martina Vovk, PhD (Time Without Innocence. Recent Painting in Slovenia, Moderna galerija / Museum of Modern Art, Ljubljana, Slovenia, 31.1. – 31.3.2019)

Slika je za Uroša Weinbergerja medij, kjer se kljub prostorski omejenosti odvija pripoved, ki odraža konstrukcijo družbenih scenarijev. Figure so reminiscence podob iz zgodovine herojskega slikarstva. Največkrat so postavljene v hladno tehnicistično arhitekturno pokrajino ali pa so izgubljene v mnoštvu ponavljajočih se podob, kjer dobimo občutek ujetosti v manipulativni ideološki ustroj. Prostorska stiska, ki jo zaznavamo na različnih slikah, nakazuje ujetost subjekta v sistem in njegovo podvrženost nenehnemu nadzoru in strahu. Veliki kapital, ki podpira napredne tehnologije, je kolonizator subjektivitete, kulture in naših življenj. Tehnologija in kapital upravljata z našimi življenji, tako da vstopata v naše intimne prostore in nas usmerjata pod pretvezo, da sta edina, ki nam lahko posredujeta resnico. Slike Uroša Weinbergerja so realne pripovedi o prihajajoči bodočnosti, v katerih se kažejo najgloblji družbeni strahovi. To je matrica za pogled v prihodnost. Matrica Uroševih slikarskih zgodb ravno tako gradi na zgodovinskem spominu poznane preteklosti totalitarnih režimov, zavedanju sedanjosti in sintezi obeh v antiutopično prihodnost.

Jadranka Plut (Uroš Weinberger: XI. (pregledna razstava), Galerija Alkatraz, Ljubljana, 10.9. – 4.10.2018)

For Uroš Weinberger, the painting is a medium through which (despite spatial limitations) a narrative unfolds, which indirectly expresses a construction of his own social scripts. The figures are reminiscent of images which draw on the history of heroic painting. Most of the time, they are set in a cold, technicist architectural landscape or lost in a crowd of perpetuated images, where we get a sense of the acceleration of the entrapment in a manipulative ideological machine. Spatial overcrowding, which can be perceived in various paintings, alludes to the entrapment of the subject inside the system, who is subjected to incessant control and fear. Big capital, which benefits from the results of progressive technologies, is a colonizer of subjectivities, culture and our lives. Technology and capital are entering our intimate spaces; under pretence that they are the only ones that can transmit the truth of life, they are directing us or manipulating our lives. Uroš Weinberger’s paintings are realistic narratives of the future into which the deepest social fears are projected.
This is the matrix for the view into the future. The matrix of Uroš’s painting images similarly builds on the historical memory of the known past of totalitarian regimes, the awareness of the present and the synthesis of both into a dystopian future.

Jadranka Plut (Uroš Weinberger: XI. (retrospective exhibition), Alkatraz Gallery, Ljubljana, Slovenia, 10.9. – 4.10.2018)

Čeprav slike Uroša Weinbergerja pogosto učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji, ki so tik pred izpolnitvijo, jih prežema zgodovinski spomin. Ta se največkrat nanaša na propadle utopične totalitarne projekte prejšnjega stoletja, ki nas latentno nagovarjajo s sledmi povojne vzhodnonemške estetike, elementi industrijskih arhitektur in optimistično, v prihodnost neomajno zaverovano množico, ki bi jo lahko ponazorili kar z naslovom Zamjatinovega prognostičnega antiutopičnega romana Mi, v katerem je pisec stoletje nazaj satirično opisoval harmonični konformizem v novi politični religiji in socialistični družbi. Prav na točki te alegorične paralele med izkušnjo preteklosti in današnjo situacijo je zgodovina za Weinbergerja pomembna. Njegove slike so distopične podobe sodobne družbe, zasičene z družbenimi kontradikcijami in krivicami, socialnimi napetostmi, nasiljem in kratenjem svobode pod parolo svobodne izbire in odprtih možnosti. Stephen Duncombe je distopijo opisal kot razkrivanje skrite logike tistega, kar že je, saj prikazuje svet, v katerega nihče več noče verjeti. Takšno obliko distopije, ki nastopi kot streznitev po koncu utopičnih sanj in se razblini v vojnah, gospodarskih krizah in nevarnostih okoljske katastrofe, nam slikajo tudi Weinbergerjeva platna. Postzgodovinski pastiš na Weinbergerjevih slikah neobremenjeno sopostavlja zgodovinske like, reference in slikovne provenience, od starih fotografij, plakatov do aktualnih spletnih podob. Važna je njihova emblematična in aluzivna forma, ki preteklost reciklira z namenom, da jo aktualizira v novem kontekstu in skozi vizualni stik vzpostavi vez med sedanjostjo in zgodovino.

dr. Nadja Gnamuš (Suzana Brborović & Uroš Weinberger: The Matrix, Galerija DLUL, Ljubljana, 4.7. – 29.7.2018)

Although Uroš Weinberger’s paintings often act as futuristic science fiction scenarios that are just about to happen, they are permeated by historical memory. The latter often refers to the failed utopian totalitarian projects of the past century, which latently address us with the traces of the post-war East German aesthetics, the elements of industrial architectures and an optimistic crowd firmly oriented into the future, which could be illustrated with the title of Zamjatin’s prognostic anti-utopian novel We, in which the writer a century ago satirically described harmonious conformism in the new political religion and socialist society. Right at the point of this allegorical parallel between the experience of the past and the present situation, history is important for Weinberger. His paintings are dystopian images of the modern society, saturated with social contradictions and injustices, social tensions, violence and encroaching on freedom under the slogan of free choice and open possibilities. Stephen Duncombe described dystopia as revealing the hidden logic of that which already is, since it shows the world in which nobody wants to believe anymore. Weinberger’s canvases also depict this form of dystopia, which presents itself as a disillusionment after the end of utopian dreams and vanishes in wars, economic crises and the dangers of an environmental catastrophe. The post-historic pastiche in Weinberger’s paintings unconcernedly coplaces historical figures, references and pictorial provenances: from old photos, posters to current online images. What is important is their emblematic and allusive form, which recycles the past in order to actualize it in a new context and to establish a link between the present and history through visual contact.

Nadja Gnamuš, PhD (Suzana Brborović & Uroš Weinberger: The Matrix, DLUL Gallery, Ljubljana, Slovenia, 4.7. – 29.7.2018)

Razstava die Drohnen predstavlja nova dela družbenega kritika, slikarja in glasbenika Uroša Weinbergerja. Njegovo dolgoletno ustvarjanje temelji na upodabljanju idiličnih prizorov, preoblečenih v distopične različice, ki gledalca navdahnejo z vznemirjenostjo in zgroženostjo. Tehnološki in ideološki razvoj človeške družbe je venomer temeljil na naši dobrobiti, vendar lahko v lastnem času in okolju začutimo, da napredek pomeni predvsem vse boljšo iluzijo svobode in potisk družbe k nevednosti.

Likovna dela so okna v svet sarkastične in ironične realnosti naše družbe, kjer so plastične kače zamenjale mitološka bitja in kjer drone prekrivajo nič hudega sluteča in nedolžna bitja. Po avtorjevih besedah je najhujša nočna mora tista, iz katere se ne moremo prebuditi, in zdi se, da je konfliktna družbena realnost danes prav taka. Brezskrbno govorimo o nikoli prej videni globalni povezanosti, istočasno pa obračamo hrbet tistim, ki potrebujejo največ pomoči. Naslikani droni torej niso zgolj simbol nenehnega strahu, ki ga čutijo prebivalci vojnih območij, temveč opomin odgovornosti in premišljenosti, ki ju s seboj prinese vsak napredek in ki se jima je najlažje odreči ter brezglavo hiteti za takojšnjim zadovoljstvom.

Tia Čiček (Uroš Weinberger: die Drohnen, Kamera, CUK Kino Šiška, Ljubljana, 8.1. – 28.1.2018)

The die Drohnen exhibition presents the latest work by social critic, painter, and musician Uroš Weinberger. His lengthy artistic career is based on depicting idyllic scenes, dressed into dystopic variants that instill disquiet and horror in the viewer. The technological and ideological evolution of human society has always been based on our wellbeing; however, we can feel in our own time and environment that progress means primarily the increasingly better illusion of freedom and society’s push towards ignorance.

The artworks are a window into the world of the sarcastic and ironic reality of our society, where plastic snakes have replaced mythological creatures and where drones are covered by unsuspecting and innocent creatures. According to the author, the worst nightmare is the one we cannot wake up from, and it appears that the conflicted social reality of today is that very kind. We speak of unprecedented global connection without a care, simultaneously turning our back on those who need help the most. The painted drones, therefore, aren’t just a symbol of the constant fear felt by the inhabitants of warzones, but a reminder of the responsibility and thoughtfulness that are brought on by any progress and that are the easiest to give up in the mindless rush towards immediate gratification.

Tia Čiček (Uroš Weinberger: die Drohnen, Kamera Gallery, Kino Šiška Centre for Urban Culture, Ljubljana, Slovenia, Ljubljana, 8.1. – 28.1.2018)

Uroš Weinbergers künstlerischer Ansatz übernimmt teilweise die subversive Intention einer solchen Kommunikationsguerilla und setzt sie mit malerischen Mitteln, das heißt mit Ölfarbe auf Leinwand, um. Er bedient sich dabei aus dem Bilderhaushalt der Medien und setzt ausgewählte Ausschnitte für sein jeweiliges Bildthema zu neuen Szenerien zusammen. So entstehen Bildpuzzles oder Bildsamplings, die die zu transportierende Kritik erzählerisch verdichten, ja, so etwas wie eine jeweils kritische Bildformel erzeugen. Bei allem Detail-Realismus der Malerei des Künstlers wirkt der Zusammenhang dieser Details eher unscharf, vernebelt-unrealistisch bis surreal. In dieser Reibung wird aus jeder Kritik eine Metapher oder eine Allegorie für das anvisierte Thema, gleichzeitig erhält der Betrachter/die Betrachterin auch mehr Interpretationsspielraum.

Die Vorgehensweise ist nicht neu. Moderne szenische Malerei – etwa seit Otto Dix – zieht sich durch das ganze vergangene Jahrhundert. Ihre Tradition reicht besonders vom Sozialistischen Realismus bis hinein in die figurationslastige, narrativ angelegte Neue Leipziger Schule um Neo Rauch oder Hans Aichinger und anderen. Grundsätzlich geht es dabei um eingedampfte Kammerspielszenen, die teilweise bis zum Icon verlabelt werden. Uroš Weinberger bedient sich häufig der fotografischen Bildsprache der 1950er bis 1980er Jahre. Er zerstört sie jedoch nicht, sondern instrumentalisiert sie so, dass sie durch einen neuen Zusammenhang fremd bis entstellt daher kommt. So wirkt die intendierte Medienkritik Uroš Weinbergers bei ihrem hohem ästhetischen Wert der malerischen Umsetzung um so ätzender.

Ein paar Beispiele.

Einige der hier gezeigten Arbeiten nehmen sich die Ölindustrie vor, auch die Pharmaindustrie, die Videoüberwachung, den Generationenwandel der Digital Natives und den gewalttätigen Konflikt.

Hier, in Uroš Weinbergers Malerei, werden visuelle Ästhetik und Medienkritik zu Komplizen dessen, was man inzwischen unter Culture Jamming versteht: ganz allgemein ein Protest gegen die alles beherrschende Logo-Welt der global rivalisierenden Interessen und ihrer wuchernden medialen Verbreitung, bei der es kein wahr und falsch mehr gibt, sondern weitestgehend nur noch Interessenattraktoren.

Uroš Weinberger hat sich in dem Malzyklus Seven Sisters die Ölmultis vorgenommen. Als Seven Sisters oder Supermajors wurden nach dem Zweiten Weltkrieg jene sieben Ölkonzerne bezeichnet, die in den 1950er bis 1970er Jahren den globalen Ölmarkt beherrschten.

In einer Ausstellung im KiBela (Raum für Kunst) in Maribor im Frühsommer 2016 hatte er den gesamten Zyklus gezeigt. Vier Gemälde daraus hat er mit nach Ravensburg gebracht. Heute bestehen die Seven Sisters so nicht mehr, was die Machtkonzentration eher weiter zuspitzt. Gegenwärtig sind es nur noch vier Konzern-Giganten: ExxonMobil, Chevron, Royal Dutch Shell und BP.

In seinen monumentalen Gemälden generiert Uroš Weinberger seine Bildkritik an der Diktatur dieser Konzerne, deren Macht, deren Praktiken und Auswirkungen.

Auch die Pharmaindustrie hat Uroš Weinberger im Visier. In seinem Gemälde Minister of Health Warns von 2010, das unter dem Eindruck des Todes seines Vaters entstand, zeigt der Künstler auf drastische Weise, was die lustig-bunt daherkommenden Pillen seiner Meinung nach anrichten können. Die bittere Aussage: Pillen sind das Gift, das uns töten wird. Man kann sich dagegen nicht wehren. Aus blühendem Leben wird zuerst kontaminiertes, dann entsorgbares Leben. Das Krankenhaus: ein Ort des Todes und nicht ein Ort der Gesundheit.

 Grundsätzlich speist sich Uroš Weinbergers Bild- und Medienkritik zunächst aus einer vermeintlichen sorglos-idyllischen Quelle. Ironie, Satire und Sarkasmus können diese Idylle jedoch verätzen und sie erkenntnisleitend hinüberführen in Empörung und Beklemmung, Wut und Protest. Spätestens jetzt könnte einem ein Licht aufgehen. Aber Erkennen und Aufwachen sind zweierlei.

Deshalb will ich mit einem Satz von Uroš Weinberger selbst schließen: Der beängstigendere Alptraum sei nicht der Alptraum der Nacht, wie man vermuten könnte, sondern der Alptraum am Tage. Warum? Da sei Aufwachen nicht möglich.

Gemessen an der Weltlage eine zutreffend pessimistische Einschätzung. Aber vielleicht gibt es da noch Lösungsansätze. Die Zukunft wird es zeigen.

dr. Herbert Köhler [aica] (Uroš Weinberger: Oase des Wusts, Kunsthalle Ravensburg, Ravensburg, Nemčija/Germany, 13.1. – 3.3.2017)

Uroš Weinberger je umetnik, slikar in glasbenik ter posledično tudi performer. Njegova dela se dopolnjujejo in izvršijo v slikarski tehniki ter dajejo občutek digitalne upodobitve, ki je naslikana na popolnoma klasičen način: olje na platno.

Uroša Weinbergerja seveda nočemo umestiti v umetnostno zgodovinska obdobja, ampak skušamo potegniti vzporednice. Zagotovo lahko trdimo, da umetnik zelo dobro pozna razvoj slikarstva; od renesančne krajine v ozadju, baročnega absolutizma, ki je izražal moč in obilje, pa vse do motivnega realizma in dodane zvrhane mere nadrealizma. A ob tem umetnik vendarle ostaja avtentičen ter ustvarja popolnoma nov – sodoben – pristop h klasičnemu slikarstvu. Njegova slika je kakor digitalna podoba na ekranu, globina dela je z velikostjo formatov še izrazitejša ter nas z bližine preplavlja v smislu obogatene realnosti, ki nas vsrka v umetniško delo. S poznavanjem ter z združevanjem slikarskih tehnik umetnik doseže maksimalno angažiranost ter potopitev gledalca v sliko.

Njegova tematika je družbeno kritična; tokrat nam pred oči postavlja opus sedmih slik z naslovom Seven Sisters. Uroš Weinberger nam naslikane vizualne podobe predstavi kot ”oglasna sporočila” naftnih družb, saj upodablja ljudi s plinskimi zaščitnimi maskami ter v različnih situacijah, ki spominjajo na naravne katastrofe ali na krizo in migracije ljudi, ki namesto prtljage nosijo kante za nafto. Za še večjo neposrednost sporočila slike opremi še z logotipi naftnih družb: Shell, Texaco, Gazprom, ExxonMobil, Esso, BP (British Petroleum).

Weinbergerjevih Sedem tako tvori moderen družbeno-kritični kolaž, ki z direktnostjo sporočila pravzaprav vzpostavlja polje, iz katerega vznikajo subliminalni pomeni. Naftne korporacije že tako ali tako povezujemo z nasilnim kapitalizmom, plitko komercializacijo, izkoriščanjem dobrin in človeških virov. Umetnik nas dejansko popelje v svet grozljivk in klasičnih horror filmov.

Dobrodošli v Texaco Chainsaw Masacre.

Nina Jeza, Artists&Poor’s (Uroš Weinberger: Seven Sisters, KiBela, Prostor za vizualno in intermedijsko umetnost, MMC Kibla, Maribor, 27.5. – 18.6.2016)

Uroš Weinberger is an artist – a painter and a musician, which also makes him a performer. His works are complemented and executed by means of a painting technique, and create the sense of a digital image being painted in an entirely traditional manner: oil on canvas.    

Of course, it is not our intention to categorize Uroš Weinberger as belonging to a particular period on the art history timeline, but rather, to draw certain parallels. We can definitely claim that the artist is very well acquainted with the course of development of painting through history; from renaissance landscapes in the background, through baroque absolutism that expressed power and plentitude, all the way to realism (of motifs), and finally topped with a fair share of surrealism. Yet, in spite of all this, the artist remains authentic and creates an entirely new – contemporary – approach to traditional painting. His works are like digital images on a screen, their profoundness intensified by the size of the formats, overwhelming us from close up like some sort of augmented reality that keeps absorbing us into the artwork. By knowing and combining diverse painting techniques the artist achieves maximum involvement and immersion of the observer into the painting.          

Weinberger’s themes are socially critical; on this occasion we are confronted with a seven-piece series titled Seven Sisters. The painted visual images are presented in the form of oil company “advertisements”, with images of people wearing protective gas masks, and various situations that remind of natural disasters, or some sort of crisis, or people migrating, but instead of suitcases, they are carrying petrol cans. The message is all the more straightforward because the paintings include actual oil company logotypes of Shell, Texaco, Gazprom, ExxonMobil, Esso, and BP (British Petroleum).  

Weinberger’s Seven thus form a modern-day socially critical assemblage: the outspokenness of its message, in fact, establishes a sphere, from which further subliminal meanings arise. Giant oil corporations are already associated with aggressive capitalism, shallow commercialization, and exploitation of natural and human resources. The artist thus actually takes us into the good old world of classic horror movies.

Welcome to the Texaco Chainsaw Massacre.

Nina Jeza, Artists&Poor’s (Uroš Weinberger: Seven Sisters, KiBela, space for art, MMC KIBLA, Maribor, Slovenia, 27.5. – 18.6.2016)